Talent, ki ga Sloveniji zavida košarkarski svet. Kaj sledi?

Foto: Luka Kotnik

Kakšen članski potencial v sebi skrivata reprezentanci do 18 in do 20 let, ki sta si v razmaku dveh tednov pokorili košarkarsko Evropo? Kaj je ključno v procesu prehajanja na člansko raven? V kolikšni meri bo uveljavljeni koncept zavrla liga NCAA? Odgovore nam je pomagal iskati Luka Bassin, uveljavljeni razvojni trener, izkušeni analitik in član strokovnega štaba slovenske reprezentance.

Že preteklost nas uči, da uspehi reprezentanc v mlajših kategorijah sami po sebi še zdaleč niso prenosljivi na člansko raven. Vseeno pa trend dosežkov mlajših generacij v zadnjih letih kaže na zelo zgoščeno nadarjeno zaledje. Na najlepši način ga odslikavata zlati medalji mlajših članov in mladincev, ki sta bili deležni tudi precejšnje medijske pozornosti. In čeprav sta obe reprezentanci do uspeha prišli prav na kolektivnih temeljih, pa v obeh najdemo tudi kar nekaj izstopajočih posameznikov, ki bi lahko krojili prihodnost slovenske reprezentančne košarke. Luka Bassin, trenutno pomočnik trenerja pri ljubljanski Iliriji in član strokovnega štaba članske reprezentance, je bil več kot primeren sogovornik na to temo.

Intervju: Luka Bassin

Slovenija je že v preteklosti osvajala odličja v mlajših kategorijah. Prvič pa je nanizala tri poletja z dvema kolajnama in serijo kronala z zlatim dvojčkom v selekcijah U-18 in U-20. To pomeni, da še zdaleč ne gre za en izstopajoč letnik, temveč širši niz.

Če povežemo štiri generacije, res dobimo veliko skupino nadarjenih košarkarjev. Ne le za slovensko raven. Košarkarski svet nam ob zavidanju priznava, da imamo največ obetavnih mladih košarkarjev. To je zagotovo dobra popotnica, da v prihodnosti sestavimo spoštovanja vredno člansko reprezentanco. A čez noč ne gre. To je dolgotrajen proces, ki je pogosto zelo boleč.

Kaj je skupni imenovalec teh generacij? Kako razložiti takšno zgoščenost talenta?

Marsikaj se je poklopilo. Ti fantje imajo nekaj več, tako na košarkarski kot motivacijski ravni. Kot bi se gradila tudi nova mentaliteta. Mnogi govorijo o pozitivnih učinkih zlatega EuroBasketa 2017 in razcvetu Luke Dončića. Zagotovo je nekaj tudi na tem. Sam bi dodal tudi usmeritev Košarkarske zveze Slovenije, ki mlajšim selekcijam omogoča najdaljše in tudi najbolj kakovostne priprave med vsemi reprezentancami. Vzporedno se je v teh selekcijah zgradil tudi kult reprezentance. Obe zlati reprezentanci sta uspeh gradili tudi prek povezanosti in dobre kemije. Nikakor pa ne gre zanemariti niti dejstva, da je več fantov že dobilo priložnost v članski reprezentanci, mnogi pa so v svojih klubih že prišli tudi do oprijemljivih minut.

V obeh reprezentancah je bil jasno viden tudi selektorski podpis. Danijel Radosavljević in Domen Zevnik sta izstopajoča predstavnika novega trenerskega vala.

Obe reprezentanci sta igrali lepo košarko, ki je vključevala veliko prenosov žoge. Obe sta imeli nekaj izstopajočih posameznikov, ki pa niso izstopali iz sistema. Govorim o sistemih z veliko vtekanji, vročanji … Tudi najboljši posamezniki so se podredili ekipi. To je dokaz, da le dobri posamezniki tvorijo tudi dobro ekipo. In obratno. Prav na tej ravni se vidi ta roka trenerja, o kateri govoriva. Selektorja Radosavljević in Zevnik sta res do potankosti opravila svoje delo.

Omenili ste slog košarke. Ta je bil v obeh primerih zelo sodoben: vključevanje več kreatorjev, tranzicija, vključevanje centrov z globinskimi žogami …

To so smernice sodobne košarke. Znova sva pri obeh selektorjih, ki sta zaslužna za to. Takšna košarka se igra na članski ravni, v mlajših selekcijah precej manj izrazito. Mi pa smo vse to lahko videli tudi v kategoriji do 18 let.

Jasno je, da imajo mlajše reprezentance omejen članski potencial. Koliko košarkarjev iz omenjenih dveh reprezentanc “vidite” tudi med člani?

O imenih je nehvaležno govoriti. Dejal pa bi, da bi lahko v petih letih vsaj pet ali šest košarkarjev igralo na najvišji ravni tudi v članski kategoriji. Verjamem, da bo koga pot vodila celo v ligo NBA. Dejstvo pa je, da te košarkarje po zelo uspešnem poletju čaka zahteven preskok. Upoštevati velja tudi skupinsko naravo košarke, v kateri vendarle veljajo drugačna pravila kot v individualnih panogah. V tem kontekstu rad navajam besede, ki jih je v svoji knjigi zapisal Kobe Bryant. Razmišljal je o tem, kaj ga čaka po tem, ko je bil pri šestnajstih letih uvrščen med 100 najboljših ameriških košarkarjev. Na podlagi zgodovinskih statistik je ocenil, da bo polovica odpadla zaradi slabih delovnih navad. Polovica preostalih ne bo uspela zaradi ljubezni, pijače, drog … Od 25 jih bo približno polovica odpadla na račun poškodb. Od dvanajsterice jih šest ne bo imelo dovolj sreče, da bi se v pravem trenutku znašli na pravem mestu. Od petih ali šestih jih bo nekaj storilo kakšno neumnost. “Ostala bova dva,” je dejal. In tako se je zgodilo.

Kot strokovni komentator ste ob koncu prenosa finalne tekme EuroBasketa do 18 let poudarili, da je zdaj naloga stroke, da mladim košarkarjem pomaga do članske ravni. Konkretno, kako poteka ta proces?

Deloma v šali pogosto rečem, da ima dandanes vsak mlad košarkar svoj upravni odbor, ki ga sestavljajo starši, menedžer ali kakšen svetovalec. Ta odbor je treba prepričati, da mora košarkar tudi po zlati kolajni ostati ponižen in delovno zagnan. Kolajna je seveda nagrada in dokaz prave smeri. A mora biti tudi motivacija za še bolj zavzeto delo. To je osnova. Če jo košarkar izpolni, bo prišel tudi do članske priložnosti. Na tej točki bo pomembno, da bodo trenerji, soigralci in javnost pripravljeni potrpeti in sprejeti tudi napake. Potrpežljivost je zelo pomembna. Korak za korakom, brez preskakovanja stopnic. Naloga stroke pa je, da dela z mladimi košarkarji. Gre za razvojni proces. Zgolj ponujena priložnost ni dovolj. V proces spadajo tudi individualno delo, analize, izobraževanje “upravnega odbora” …

Ob pogledu na mlade generacije veseli tudi dejstvo, da je ob številnih košarkarjih na zunanjih položajih kar nekaj nadarjenih krilnih ali celo klasičnih centrov. Gre za položaja, ki sta v slovenskem prostoru dokaj deficitarna. Znano pa je, da je proces dela z visokimi košarkarji še dolgotrajnejši.

Res je, po dolgem času imamo v teh generacijah tudi nekaj visokih fantov s potencialom za nadaljnji razvoj. To velja tudi za reprezentanci U-16 in U-17. Praksa kaže, da je treba biti z njimi še bolj potrpežljiv. Zunanji košarkarji morajo v prvi vrsti dozoreti v glavi, visoke pa je treba tudi fizično pripraviti na “pretepanje”. Preskok je za te fante torej še toliko težji. Napak pri prehodu bo precej več. Znova bi omenil potrpežljivost in vztrajnost kot pomembna dejavnika.

A ko govorimo o razvoju mladih košarkarjev in prehajanju na člansko raven, ne moremo mimo nove okoliščine, to je lige NCAA. Ta je dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da mladi košarkarji ne bodo na voljo reprezentanci, obenem pa slovenska stroka ne bo imela neposrednega vpliva na razvoj in odmerjanje minut v članski konkurenci. Kako se soočiti s to okoliščino?

Klub košarkarju lahko ponudi priložnost. Mark Padjen in Žak Smrekar sta bila med nosilci svojih ekip v ligi ABA. Seveda pa se po finančni plati Ilirija in Krka ne moreta niti približati ameriškim ponudbam. Tega ne morejo niti Real, Barcelona ali Baskonia. Zato je nesmiselno razpravljati o tem, kako preprečiti val odhodov. S tem se je treba soočiti, dejstvo sprejeti in počakati na vrnitev košarkarjev iz ZDA.

Osebno torej razumem vsakega mladega košarkarja, ki se odloči za odhod v ZDA. Tja jih žene več motivov, največkrat pa govorimo o finančnem. Če gledam skozi prizmo klubov, bi torej dejal, da se lahko le-ti zaščitijo tako, da za košarkarje prejmejo odškodnino, s pomočjo katere nato razvijajo novo generacijo.

Kako pa na ta proces gledate, če si nadenete reprezentančna očala?

Košarkarje je treba spremljati, jih obiskovati, se z njimi pogovarjati, morda v poletnem premoru delati z njimi … Ponavljam, več bomo vedeli, ko se bo prva generacija teh košarkarjev, ki so se v tem valu odhodov podali v ligo NCAA, vrnila v Evropo.

Menite, da je evropsko okolje bolj primerno za to razvojno fazo?

Če govoriva zgolj o razvoju, potem je vsekakor evropski sistem boljši. Da, poznamo tudi primere, ko so se košarkarji iz ZDA vrnili boljši. Vprašanje pa je, kakšni bi bili, če bi ostali v Evropi.

Rdeča nit najinega pogovora je bilo vprašanje razvoja in prehoda evropskih prvakov na člansko raven. Se strinjate, da liga NCAA ta proces močno zavira?

V Sloveniji smo se lotili pomlajevanja reprezentance. Nekaj fantov, lep primer sta Urban Klavžar in Saša Ciani, smo že vključili v člansko reprezentanco, pa so nato odšli v ZDA. Tudi več članov zlatih reprezentanc U-18 in U-20 že ima kar nekaj članskih izkušenj, pa nekateri zdaj prav tako odhajajo. Lukas Bojović bo odšel še pred prvo uradno tekmo. Za njim prav gotovo še kdo. Nad temi košarkarji zdaj ne bomo imeli pravega nadzora, poleg tega pa nanje ne bomo mogli računati v kvalifikacijskih oknih.